Nenehno poskušamo ugotoviti, kako sprejeti odločitve, ki nam dobro služijo vsak dan. To je po navadi dolg postopek spreminjanja navad in odstranjevanja plasti starih znanih občutkov, ki nas dejansko zazibajo v lažni občutek varnosti.
A nekje moramo začeti.
Najprej naj omenim, da nisem popolnoma prepričan, da večina ljudi ve, kaj hoče. Verjetneje je, da ljudje mogoče vedo, čigavo življenje ali služba jim je všeč, kar pa ne pomeni nujno, da bodo ravnali po tej ambiciji ali želji. Obstaja velika razlika med obema.
Velika večina se bo odločila za izgovore, ki bodo le podpirali njihova predhodna prepričanja. Drugi si bodo izmislili najslabši scenarij v smislu, kaj pa če sploh ne bi naredili prvega koraka. Le redki bodo zbrali pogum in videli možnosti tam, kjer drugi vidijo le težave.
Kar zadeva mene, dojemam postopek odločanja kot izziv, ki je meni osebno všeč. Sprejemanje različnih odločitev je pomemben del samorazvoja in ko se enkrat odločim, to rad uporabim v praksi in uresničim. Kar razlikuje moje stališče pri odločanju, je, da se osredotočam na to, kaj lahko dobim, če nekaj spremenim, medtem ko se drugi običajno osredotočajo le na to, kaj lahko izgubijo.
Vendar se to premakne na povsem drugo raven, če govorimo o sprejemanju odločitev, pri katerih nismo samo v položaju posameznika, ampak vodje.
Vodenje je stvar izbire. Moje stališče je, da se dobri voditelji vedno znajdejo v položaju, da ustvarijo možnosti in da jih ne omejujejo. Jasno razumejo, kdo so, kaj cenijo in pri čem bodo ali ne bodo popustili.
Odgovornost je velika in zahteva veliko več kot določen nabor spretnosti.
Vodenje je stvar izbire. Moje stališče je, da se dobri voditelji vedno znajdejo v položaju, da ustvarijo možnosti in da jih ne omejujejo. Jasno razumejo, kdo so, kaj cenijo in pri čem bodo ali ne bodo popustili. Ko sodelavci to izkusijo v praksi, jih ni treba prepričati ali prepričevati, da bi kar koli storili. Zaupanje je bistvenega pomena in z osebnim zgledom jim lahko pomagamo spoznati, da v resnici živimo po svojih besedah. Zato pri svojih sodelavcih ne iščem ničesar, česar ne bi rad sam želel pri sebi.
Zanimivo vprašanje pri odločanju je, čemu prisluhniti – vaši logiki ali intuiciji. Izbira med tema nasprotnima silama ni tako preprosta, kot se mogoče zdi, ker nihče ni povsem v celoti logičen ali čustven. Z intuicijo ali s čustvi ni nič narobe – vendar to včasih ni dovolj. Preusmeriti ju moramo na nekaj oprijemljivejšega – prevesti v vedenje in nato v določeno strategijo. Naslonitev samo na intuicijo nas postavi na sovoznikov sedež, medtem ko ukrepanje pomeni, da prevzamemo nadzor in se premaknemo na vozniški sedež.
Na srečo niso vse odločitve za življenje ali smrt. Pomembneje je, da se naučimo, da je tudi ne odločanje odločitev.
Aleksandar Hangimana, večinski delničar za jugovzhodno Evropo pri Manpower 